Romunija je geografsko zelo raznolika država. Na zahodu prevladuje Velika madžarska nižina, proti vzhodu pa se pokrajina začne dvigati v Karpate. V osrednjem delu države leži Transilvanska kotlina, obdana s Karpati. Na jugu se Karpati postopoma spuščajo v Podonavsko nižino, na vzhodu pa leži Moldavska planota. Na jugovzhodu se Romunija razprostira do Črnega morja, kjer je tudi delta Donave.
Državno mejo smo prečkali na mejnem prehodu Nyirabrany (Madžarska) in Valea lui Mihai (Romunija).
Romunija nima evra, ampak uporablja romunski lev (RON). 1 evro je približno 5 lei. Denar smo Po vstopu v Romunijo smo na menjalnici ob glavni cesti zamenjali evre za romunske leje. Romunsko vinjeto (za državne ceste) pa kupili preko spleta.
Na začetku smo imeli občutek, da je Romunija ena sama velika ravnina. Pot smo najprej nadaljevali do mesta Satu Mare.
Prespali smo v hotelu Hotel Valea Măriei. Še pred tem pa smo si v hotelski restavraciji privoščili zasluženo večerjo po dolgem dnevu na poti. Naročili smo klasičen ”dunajc”, štiri palačinke z nutelo, dve pijači, dve fanti in eno pivo. Račun za vse skupaj? Približno 50 evrov. Glede na količino in to, da smo jedli v hotelski restavraciji, prav prijetno presenečenje.
Mesto Săpânța leži čisto na severu države, tik ob ukrajinski meji. Mejo tukaj v veliki meri določa reka Tisa, ki naravno ločuje Romunijo in Ukrajino. V Săpânți se nahaja tudi mejni prehod, zato je kraj živahen preplet kultur in vplivov. Z druge strani reke smo lahko v daljavi opazili ukrajinske hiše, kar daje pokrajini prav poseben občutek bližine dveh svetov.
Peri-Săpânța je samostan, ponovno ustanovljen leta 1997. Njegova glavna znamenitost je ogromna lesena cerkev, visoka skoraj 80 m. Zgrajena je v značilnem maramureškem slogu iz lesa, predvsem iz hrasta in jelke.
A cerkev ni najbolj prepoznavna znamenitost severa. Glavna znamenitost je Veselo pokopališče (Cimitrul Vesel). Gre za eno najbolj nenavadnih pokopališč v Evropi. Zanj so značilni živo modri leseni križi, na katerih so izrezljani prizori iz življenja pokojnika in kratki, pogosto hudomušni verzi.
Pot smo nadaljevali proti vasi Breb. Cesta je bila res prava panoramska vožnja, ki se vije skozi valovite hribe in razpršene vasi, kjer se zdi, da se čas premika počasneje. Za nas, mlajšo generacijo zahodnjakov, je bila ta pokrajina polna novih spoznanj in popolnoma drugačnega načina življenja.
Vas Breb je znana predvsem po lesenih hiškah in visokih lesenih vratih pri glavni cesti. Ima nekaj ohranjenih vaških običajev in odlično restavracijo – Breb 148 Local Food.
Ena izmed glavnih znamenitosti v Romuniji je Salina Turda. Rudnik, ki je danes urejen kot turistična znamenitost. Pridobivanje soli ima tam zelo dolgo zgodovino – izkoriščali so ga že v rimskem času, rudnik pa je bil pomemben tudi v srednjem veku. Danes je rudnik urejen kot turistična atrakcija. Ogromne podzemne dvorane, med njimi Rudolfov in Terezijin rudnik, segajo več kot 100 metrov globoko. Tam je celo podzemno jezero, panoramsko dvigalo in panoramsko kolo.
Sledila je panoramska vožnja skozi vasi. Vas Rimetea je znana po svojih značilnih belih hišah z zelenimi okni in vrati, ki so skrbno ohranjene in dajejo vasi enoten, urejen videz. Naslednja vas na naši poti je bila Măgina, manjša in precej bolj umirjena kot prejšnje postojanke, a prav zato nič manj zanimiva. Gre za tipično podeželsko vas, kjer življenje še vedno poteka v počasnem ritmu. Hiše so razporejene ob cesti, dvorišča so odprta, ljudje pa večino časa preživijo zunaj – na vrtovih, poljih ali pred hišami. Vse skupaj daje občutek pristnosti, kot da si za trenutek pokukal v vsakdan, ki se že desetletja ni bistveno spremenil.
Grad Corvin je eden najbolj impresivnih in pravljičnih gradov v Evropi ter zagotovo vrhunec obiska mesta Hunedoara. Grad se dviga na skalni vzpetini nad reko, do njega pa vodi dolg lesen most, ki že ob prihodu ustvari dramatičen, skoraj filmski vtis. S svojimi stolpi, obzidjem, notranjimi dvorišči in gotskimi detajli deluje kot kulisa iz srednjeveških legend.
Romuni vikende radi posvetijo družini – piknikom, druženju in obiskom restavracij. Vzdušje je sproščeno, ljudje si vzamejo čas drug za drugega in to se čuti na vsakem koraku. Po ogledu Corvin Castle smo se odpravili v restavracijo Parc Caffe & Bistro, ki se nahaja ob parku Parcul Pompierilor v mestu Hunedoara. Ta restavracija si res zasluži pohvalo – prijeten ambient, urejeno okolje in občutek, da si dobrodošel. Res ena izmed najboljših restavracij na tem roadtripu.
Transalpina (D67C) je bila naša naslednja postaja na tem roadtripu. Najprej nas je pot vodila skozi gost gozd, nato pa se je pokrajina hitro spremenila v pravo divjino – gozd smo puščali za seboj, pred nami pa odprti planinski travniki, ostri ovinki in skoraj popolna odsotnost naselij. Je ena najvišjih cest v Romuniji in se povzpne do približno 2.145 metrov nad morjem. Njeni začetki segajo v čas Rimljanov, ko je bila na tem območju že strateška gorska pot. Kasneje je bila večkrat preurejena, v sedanjo obliko pa jo je med drugo svetovno vojno temeljito obnovila in razširila vojska. Cesta je bila predvsem vojaško-strateškega pomena – povezovala je Transilvanijo z južnimi regijami in omogočala nadzor nad gorskimi prelazi. Zaradi ekstremnih zimskih razmer pa je bila dolgo časa zaprta ali težko prevozna. Danes pa je Transalpina predvsem ena najbolj spektakularnih panoramskih cest v Evropi – kombinacija visoke gore, odprtih razgledov in divje, skoraj nespremenjene narave.
Najboljša izbira se mi zdi, da se Transalpina prevozi iz smeri sever – jug, nato pa se nadaljuje še na Transfăgărășan smer jug – sever. Mi smo prenočili v čludovitih hiškah ob cesti. Nastanitev je bila Tree house village – pravo drevesno naselje. Gre za kompleks lesenih hišk, zgrajenih v naravnem okolju gozda, kjer so nastanitve dvignjene med drevesi ali v lesenem, rustikalnem slogu, ki se popolnoma zlije z okolico. Vse skupaj daje občutek majhne gorske vasice, skrite v naravi, kjer se življenje za trenutek upočasni.
Transfăgărășan je ena najbolj spektakularnih gorskih cest na svetu, znana po ostrih serpentinah, ekstremni nadmorski višini in dramatični pokrajini Fagaraških gora. Cesta je bila zgrajena v začetku 70. let 20. stoletja, v času režima Nicolae Ceaușescu. Nastala je predvsem iz vojaško-strateških razlogov – po sovjetski invaziji na Češkoslovaško leta 1968 se je Romunija bala podobnega scenarija, zato so želeli imeti hitro prehodno gorsko povezavo, ki bi omogočala premik vojske čez Fagaraške Alpe. Gradnja je bila izjemno zahtevna in nevarna – delo je potekalo v težkih vremenskih razmerah, pogosto v skali, s številnimi eksplozijami in velikimi zemeljskimi posegi. Transfăgărășan se dvigne na približno 2.042 metrov nadmorske višine, kar jo uvršča med najvišje asfaltirane ceste v Romuniji.
Mesto Sibiu te očara že na prvi pogled, predvsem zaradi svojih znamenitih ”hiš z očmi” – to so strešna okna, ki izgledajo kot oči in dajejo občutek, kot da mesto opazuje vsakega obiskovalca. Ta posebnost daje mestnemu jedru prav poseben, malce skrivnosten in pravljičen značaj. Ker pa nismo ljubitelji mest, smo se hitro odpravili naprej.
Pravo nasprotje pa je bilo mesto Sighisoara. Gre za majhno, a izjemno slikovito mesto, kjer večina obiskovalcev raziskuje staro mestno jedro – citadelo, ki je pod zaščito Unesca. Sprehodili smo se po znamenitih Scara Acoperită, pokritih lesenih stopnicah iz 17. stoletja. Imajo približno 175 stopnic in so jih nekoč zgradili zato, da so lahko šolarji in domačini tudi v slabem vremenu varno prišli do cerkve in šole na vrhu hriba. Danes so prava posebnost in lep sprehod v preteklost. Na vrhu te pričaka cerkev in čudovit razgled na mesto ter okoliško pokrajino – vsekakor ena izmed ”must see” točk tega kraja.
Romunije pa ni brez gradu Bran. Grad pogosto povezujejo z Drakulo, čeprav je ta povezava bolj legenda kot dejstvo. Zgrajen je bil v 14. stoletju kot obrambna utrdba in nadzor nad pomembno trgovsko potjo med Transilvanijo in Vlaško. Skozi zgodovino je služil različnim namenom – od vojaške utrdbe do kraljeve rezidence.
Sledila je še vožnja skozi glavno mesto Romunije. To je Bukarešta. Obiskali smo terme Bucuresti. Ogromno termalno – zabaviščno središče na obrobju Bukarešte. Terme Erding v okolici Municha so zasnovane na enak koncept.
Romunijo smo zapustili in se preko povezovalnega mejnega mostu zapeljali do mesta Ruse v Bolgariji. Kmalu po prečkanju pa že opaziš spremembo – napisi postanejo drugačni, naše črke zamenjajo švasane.
Bolgarija se nam je na prvi pogled zdela precej bolj revna kot Romunija. V mestih je opaziti več smeti, stanovanjski bloki pa delujejo bolj zanemarjeni in v slabšem stanju kot tisti, ki smo jih videli prej. Tudi konjska vprega še vedno ni redkost, kar daje občutek, kot da se čas tu odvija nekoliko počasneje. Sredi tega opazovanja je Sebastijan moral pripomniti: ”In oni so v Evropski uniji? Zato pa nam gre, kot nam gre.”
Dva dni smo preživeli v hotelu DIT Evrika Beach Club Hotel na Sončni obali (Sunny beach) in se prvič namočili v Črnem morju. Sobe niso bile nič posebnega, bolj preproste kot luksuzne, bazeni pa so bili precej hladni. Tudi plaža sama po sebi ni ravno navdušila – pesek in trava, ki se ti ovija okoli gležnjev, ne ustvarita ravno občutka popolnega rajskega oddiha. A potem pride hrana. In ta popolnoma spremeni vtis. Skoraj vse ostalo zbledi v ozadje, ker je bila kulinarika res odlična – redko kje sem jedla tako dobro kot prav tukaj, v tem hotelu.
Nas je pa Sofija, glavno mesto Bolgarije močno pozitivno presenetilo. Najprej smo si ogledali zanimivo Polžjo hišico – od daleč simpatično, od blizu pa že precej utrujeno in nekoliko propadajočo. Kljub temu se vidi, da je imel ustvarjalec ogromno domišljije in želje po nečem drugačnem.
Za sladek premor smo se ustavili pri Hans & Gretel, kjer imajo res vrhunske sladkarije, nato pa nadaljevali z ogledom Narodnega gledališča Ivan Vazov National Theatre in mogočne katedrale Alexander Nevsky Cathedral. Ta pravoslavna katedrala je ena največjih na Balkanu – znana po svojih zlatih kupolah, veličastni notranjosti in impresivni arhitekturi, ki te res pusti brez besed.
Mejo s Srbijo smo prečkali pri Dimitrovgradu in pot nadaljevali še proti Bosni in eno noč prespali v Etno vasici Stanišići.
